New York Knicksi so po Philadelphiji "pometli" še Cleveland in se izjemno suvereno uvrstili v finale lige NBA, kjer bodo zaigrali prvič po letu 1999. Kaj je skrivnost njihovega preporoda?

Današnja navijaška baza se zadnjega naslova Kratkohlačnikov ne spomni. Večina se takrat še ni rodila, tudi tisti starejši pa so bili večinoma še v vrtcih in šolah. Dvig lovorike je doživela le generacija nad 65 let, saj je od zadnjega naslova minilo že kar 53 let.

Zapira se še zadnja fronta (VIDEO)

Košarka

14:30 1

Košarka

14:30 1

Mladenič, ki vliva upanje: slovenski center za prihodnost

Košarka

10:41 1

Košarka

10:41 1

Letos v ligi NBA tekmujejo že 80. sezono. V finale se je slovita franšiza iz New Yorka uvrstila devetič, a se je do zdaj veselila le dvakrat. Med letoma 1952 in 1954 se je na sklepno dejanje prebila trikrat v nizu, a trikrat ostala praznih rok.

V finale se je vrnila leta 1970 in v sedmih tekmah premagala Los Angeles Lakerse za svoj prvi naslov v zgodovini. Knicksi in Lakersi so se znova srečali v finalu leta 1972, a so prepričljivo slavili košarkarji iz Los Angelesa. Drugi naslov prvaka so osvojili naslednje leto, ko so v ponovitvi finala Jezernike premagali v petih tekmah.

Po letih zatišja je imel New York znova močno zasedbo v 90. letih prejšnjega stoletja, ko je v legendo zrasel Patrick Ewing. Ostal je brez šampionskega prstana, čeprav so se Knicksi med letoma 1988 in 2001 v končnico uvrstili kar 14 sezon zapored. Leta 1994 so se po 21 letih vrnili v finale lige NBA, a po sedmih tekmah priznali premoč Houston Rocketsom. Pet let pozneje pa jim je mero vzel še San Antonio.

V 16 od zadnjih 27 sezon so Kratkohlačniki ostali brez končnice, petkrat pa odleteli v prvem krogu. Krivulja se je končno znova obrnila navzgor šele v zadnjih štirih letih. Najprej so dvakrat izpadli v drugem krogu oziroma polfinalu vzhodne konference, lani šele v konferenčnem finalu, ko so na krilih Tyresa Haliburtona čudežne zmage vpisovali košarkarji iz Indiane. Letos pa so šli še korak dlje. New York je zajela evforija.

Dve potezi, ki sta preporodili franšizo

Ekipa je nastala predvsem po zaslugi dveh odmevnih potez. Prva pa je bila zapisana v zvezdah in franšize ni stala nič, razen zelencev, medtem ko je bila druga precej bolj drzna in bi lahko moštvo za več let oddaljila od boja za najvišja mesta.

Ključna podobnost zadnjega pohoda Knicksov v finale pred 27 leti in letošnjega je Brunson. Leta 1999 je bil ob zadnjem preboju v finale na parketu Rick Brunson, ki je v svoji prvi sezoni (1998/99) za New York nastopil na 17 tekmah rednega dela in devetih tekmah končnice. V finalu je sicer zaigral na zgolj eni tekmi, ko je bil brez pravega učinka na dogajanje, a je danes ključen, da so se Knicksi vrnili v boj za naslov.

Rick je danes član trenerskega štaba Knicksov in je odločilno vplival na to, da njegov sin Jalen Brunson danes nosi njihov dres. Po zaslugi omahovanja Dallas Mavericksov se je leta 2022 znašel na trgu prostih košarkarjev in se tudi po zaslugi očeta odločil za New York. Uspeh franšize tako povsem sovpada z njegovim prihodom, medtem ko iz leta v leto presega pričakovanja, s katerimi je pred osmimi leti tudi vstopil v ligo NBA.

Druga, bolj drzna poteza je sledila poleti 2024. New York je v menjavi z Brooklynom z druge strani mesta pripeljal Mikala Bridgesa in zanj v zameno mestnim tekmecem poslal kar pet izborov v prvem krogu nabora. Bridges je bil resda dober krilni košarkar, a doslej še ni zaigral na tekmi zvezd. Mnogi so zato menili, da so Knicksi zanj plačali občutno previsoko ceno.

Da bi bila menjava upravičena, so se morali hitro vključiti v boj za naslov prvaka. Vse, kar bi bilo manj od tega, bi lahko franšizo potisnilo več korakov nazaj. Navijači Luke Dončića se ob tem zagotovo neradi spominjate, kako drago je Dallas stala menjava za Kristapsa Porzingisa, ki se jim je povsem ponesrečila. A dve leti po menjavi je New York resen kandidat za naslov. Lani se je prebil do finala vzhodne konference, letos pa storil še korak naprej. Brez njega in njegove raznovrstnosti, predvsem pa izjemne obrambe, se tako daleč dve leti zapored ne bi prebili.

Jekleni mož

Mikal Bridges ima trenutno najdaljši aktivni niz zaporednih odigranih tekem v ligi NBA: 638. V celotni profesionalni karieri v ligi NBA še ni izpustil niti ene tekme, njegov niz pa je osmi najdaljši v zgodovini lige.

Dodajmo, da je kmalu po Bridgesu v New Yorku pristal še Karl-Anthony Towns, ko so se v Velikem jabolku odrekli Juliusu Randlu in Donteju DiVincenzu ter dodatnemu izboru v prvem krogu nabora. Že decembra 2023 pa je, prav tako v menjavu, v Knickse prestopil OG Anunoby.

V letošnji končnici je Brunson prvi strelec ekipe s 26,9 točke na tekmo in tudi prvi asistent s 6,6 podaje za koš. Bridges je s 14,6 točke na tekmo četrti na seznamu strelcev, temu pa doda še po 3,1 skoka in 2,5 asistence. Običajno je njegova glavna zadolžitev na obrambni strani, kjer vedno prevzame najboljšega košarkarja nasprotne ekipe. Towns je z 10,6 skoka prvi skakalec, s 16,9 točke pa tretji strelec moštva. Anunoby pa je z 19,7 točke drugi strelec.

Gradili drzno in skozi trg

Cilj vsake organizacije v ligi NBA je, da zgradi ekipo, ki bi se lahko več let borila za sam vrh. Knicksi so v takšnem položaju od trenutka, ko so pripeljali Bridgesa, kar je vodstvo kluba s to potezo tudi želelo doseči. Glavni arhitekt je Leon Rose, predsednik košarkarskih operacij Knicksov. Nadzoruje kadrovsko politiko, menjave in gradnjo ekipe, ob njem sta pomembna še športni direktor Gersson Rosas in lastnik James Dolan, a podpis pod to ero Knicksov nosi predvsem Rose.

Način sestave ekipe je predvsem skozi prosti trg in menjave. Center Mitchell Robinson je edini del rotacije, ki so ga dodali skozi nabor. Pravo nasprotje od finalistov zahodne konference, San Antonia in Oklahome, kjer so za okostje ekip poskrbeli skozi NBA nabor in razvoj košarkarjev.

Za piko na i še drzna poteza na klopi

Okostje ekipe je sicer enako kot lani, ključna sprememba se je zgodila na klopi. Čeprav so se Kratkohlačniki lani prebili v finale vzhoda, so se nato presenetljivo razšli s trenerjem Tomom Thibodeaujem, ki je ekipi vrnil identiteto. V klubu so ocenili, da za naslednji korak potrebujejo drugo rešitev.

Namesto njega je prišel Mike Brown, dvakratni trener leta v ligi NBA in strokovnjak z izkušnjami iz šampionskih okolij, ki je New Yorku prinesel nekoliko več prilagodljivosti, širšo uporabo rotacije in drugačen napadalni sistem. Poteza je tvegana, Thibodeau namreč ni odšel po neuspešni sezoni, temveč po eni najboljših v zadnjih desetletjih. S prebojem v finale lahko ocenimo, da se je tudi to tveganje obrestovalo.

Bolje s San Antoniom kot Oklahomo

Še pogled na morebitnega nasprotnika. San Antonio in Oklahoma sta še vedno v boju za drugo finalno vstopnico. Vsaj sodeč po obračunih iz letošnje sezone jim bolj ležijo Ostroge. Na treh tekmah so jih dvakrat ugnali, Victor Wembanyama pa je nastopil na vseh medsebojnih srečanjih. Z Oklahomo pa so bili dvakrat poraženi.